Anno Walaszek poznamo kot sestro frančiškanko Marijino misijonarko Anjo. Je ena od dveh mater misijona v naši župniji. Kljub temu, da so njeni starši mislili, da gre za najstniško muho, se je pri 18 letih odločila, da se odzove Božjemu klicu in postane redovnica. Sestra Anja je po rodu Poljakinja. V Sloveniji je že od leta 2011. V prostem času rada bere, hodi v hribe in se pogovarja s svojimi prijatelji po telefonu.

V času pred spletnim misijonom se je z njo pogovarjal Jon Kanjir.

Jon: Kaj je bilo pri vas ključnega pomena za redovniški poklic? Kako so odločitev sprejeli vaši najbližji?

Sestra Anja: Ključnega pomena zame je bil Gospodov klic. Začutila sem ga že v 6. razredu osnovne šole. Bilo je, kot bi mi Bog v srcu prižgal sveti ogenj ali posejal nemir. Nisem mogla zadušiti v sebi tega ognja, utišati tega glasu. Karkoli sem počela, moji uspehi in neuspehi, vse je Gospod izkoristil kot priložnost, da me povabi na pot redovnega življenja. Na začetku sem se mu skušala upirati, a me je pri 18 letih dokončno očarala njegova ljubezen. Čutila sem se izbrano, obdano z milostjo, deležno njegovih obljub in blagoslova. Res sem se počutila nekaj posebnega. Z drugimi besedami – Jezus me je osvojil in prepričal o svoji ljubezni.

Moji starši so sprva mislili, da gre za najstniško muho, ki bo minila. Brata sta bila različnih mnenj. Prvi me je podpiral, drugi mi je branil. Sestra je jokala nad izgubo sestre. Stara starša sta že bila pokojna in verjetno zato najbolj mirna glede moje odločitve.

Jon: Kaj vas žene, da svoje poslanstvo vsak dan opravljate z dušo in s srcem?

Sestra Anja: Ljubezen do Gospoda in veselje do te poti. Gospod je res prepoznal vse moje skrite želje in me je postavil točno na to pot, kjer lahko uresničim vsa najgloblja hrepenenja. Ob pastoralnem delu večkrat pomislim na stavek: »Nikogar izmed teh, ki si mi jih dal, nisem izgubil«. (Jn 18, 9) Ta stavek mi daje nov zagon in ga pogosto uporabljam pri izpraševanju vesti. Skrbi me namreč, ali delam vse, da božji otroci ostanejo pri svojem Očetu? Ali sem koga odvrnila od Boga zaradi pomanjkanja ljubezni in potrpljenja? Zato mi veliko pomeni molitev za veroučence in družine, ker je Bog s svojo milostjo sposoben popraviti vse moje napake.

Jon: Smo se vas Mozirjani s čim že dotaknili?

Sestra Anja: Z gostoljubnostjo, prijaznostjo in radovednostjo. Občudujem, da ste tako aktivna župnija. Imate veliko idej in radi darujete svoj čas za župnijo.

Jon: Kako v teh nepredvidljivih časih obdržati ustrezno dinamiko vere? Kako najti nekaj dobrega, ko je težko?

Sestra Anja: Vsaka preizkušnja, ki prihaja od Gospoda, ima isti namen – da očisti in poglobi našo vero. V tem primeru ni kaj dosti drugače. Koronavirus preizkuša naše telo in našega duha. Odnos do preizkušenj je odvisen od pogleda vere. Za nas je dobro vse, kar sprejmemo za dobro. Če se zavedamo, da se nič ne zgodi brez Gospodove privolitve in volje, potem sta trpljenje in bolezen priložnost, da rastemo v krepostih ter se pokesamo naših grehov. Oboje je koristno.

Jon: Kakšen izziv vam je bilo povabilo za sodelovanje pri misijonu?

Sestra Anja: Misijon v Mozirju mi je zaradi dolgih priprav in aktivnega sodelovanja župljanov nekaj doslej nepoznanega. Vse, kar je novo, mi je v izziv, zato tudi misijon v Mozirju pod vprašaj postavlja vse moje dosedanje izkušnje in me kliče, naj se pustim voditi Gospodu na nov način.

Jon: Kaj bi nam ob letošnjem spletnem misijonu položili na srce?

Sestra Anja: Vse, kar delamo, je Njegovo delo. Tega ne govorim zato, da bi opravičila brezdelje, ampak zato, ker se je nujno zavedati Njegove vseobsegajoče milosti, brez katere ne zmoremo ničesar. On je v ekipi prvi misijonar, edini, ki postavlja merila uspešnega misijona. Najbolj pomembna naloga je, da Mu pustimo delovati.

Spletni misijon 2020: Bi rad ozdravel?