Lk 21, 1-4


BOLEZEN OBUPA

Prijatelji, v današnjem evangeliju Jezus pohvali vdovo, ki je vsa svoja preostala sredstva darovala v tempeljsko zakladnico: “Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi; kajti vsi ti so Bogu v dar vrgli od svojega obilja, ona pa je od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za živež.“ Ta vdova nam ponazarja osvoboditev od zemeljskih odvisnosti.

Današnji evangelij, čeprav govori o ljubezni, še prej govori o UPANJU. Vdova je polna zaupanja v Boga, ob Njem se počuti varno. Če ne bi bila, kako bi sicer upala oddati zadnja sredstva za preživetje Bogu, kar tempeljska zakladnica zanjo ponazarja? Ona razume, da pri duhovnem življenju gre v temelju za zaupanje v Božjo neizmerno ljubezen. Ona preprosto ve (zaupa), da je Bog ne bo pustil na cedilu in ni ji težko izpustiti iz rok še ta dva zadnja novčiča, ki ponazarjata človekovo oklepanje zemeljskih dobrin in zaupanje v premoženje, lastnino, denar kot človekove “odrešenike“.

Obratno pa lahko vidimo vsak dan, da mnogi ljudje, kljub temu, da imajo vse, živijo v obupu. Obupanih ljudi, navzven depresivnih, je pravzaprav največ prav v najbolj premožnih delih sveta, kjer je življenski standard najvišji. Tak človek želi bolezen obupa ozdraviti z nabiranjem stvari, z lastnino, ki pa pokaže na problem. Prizadeva si namreč zapolniti prazen ego, luknjo v svojem življenju z dobrinami tega sveta. A to se ne da. Luknje brez dna se ne da zapolniti z ničemer, razen z Neskončnostjo, ki je Bog.

Priče smo torej paradoksu. Več kot imamo, manj imamo. Več ko je stvari, ki jih posedujemo in se jih oklepamo, manj smo srečni in manj vidimo pot v prihodnost, bolj nas je strah, obupujemo in živimo zato na površini, da se nam ne bi bilo treba soočiti s težko realnostjo, da je vse puhlo in prazno. Ko vidimo svet samo kot svet poln stvari, ki jih je treba imeti in izkoristiti v svojo korist, bolj v resnici vidimo svet kot neko prazno lupino, kjer nič ni in nam nič ne more zares pomagati. Zato vse odmislimo in se utapljamo v užitkarstvu, premoženju, slavi in oblasti, ki so 4 klasične zamenjave za Boga. A ko nas vse to izneveri, nastopi globok OBUP. Preprosto zato, ker nam navezanost na materialno izmaliči pogled, vse vidimo izkrivljeno in zaradi tega nevredno življenja. Nato pa nastopi smrt, kot pravi tudi pregovor, da “upanje umre zadnje“. Duhovna in tudi telesna, kajti brez upanja se ne da živeti. Bolezen zmaga,

Zdravilo za obup je darovati življenje, dati vse, kar imaš. Ko izpustiš iz rok to navezanost na ta svet, na dobrine, ko se nehaš krčevito oprijemati stvari tega sveta in jih lahko posledično vidiš brez popačenja, ki ga povzroča navezanost, jih boš zares imel. Pokazale se bodo takšne, kot v resnici so, kot jih je Bog namenil, da so. Ne bodo več objekti manipulacije ali posestvovanja, ampak lepe stvari. Pisatelj G.K. Chesterton je vztrajal, da šele takrat, ko je spoznal, da ga stvari tega sveta ne bodo zares osrečile, je začel zares uživati v njih. Ne gre torej za to, da nič nimamo, ampak da v tem ne vidimo svoje poti k sreči.

Bog nam je dal stvari, da v njih uživamo. Vsaka človeška duša si želi uživati. Nebesa bodo vrhunsko uživanje. A samo pod pogojem, da nam je Bog na prvem mestu in smo samo nanj navezani. Nič drugega nam ne more dati pravega užitka, kajti Bog nam je ob stvarjenju dal hrepenenje po Njem in samo takrat bomo potešeni in bomo užili (uživali) življenje, ko bomo v Njem. To je naše edino pravo upanje. Ne izgubimo upanja zaradi popačenja, ki izvira iz misli, da nas lahko osreči karkoli drugega kakor Bog. Uboga vdova se je v zaupanju v Boga odpovedala zemeljskim nadomestkom ter se odprla sreči, ki jo daje samo tisto odrešilno upanje, da je Bog edina POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE.

Sandi Koren

Spletni misijon 2020: Bi rad ozdravel?