Matej 25, 31-46, Ezekijel 34


BOLEZEN SEBIČNOSTI

Prijatelji, današnji evangelij nam spregovori o kriteriju za sprejem v nebeško kraljestvo, o zlatem pravilu, po katerem bo Sodnik presodil, ali smo dozoreli za raj ali ne. To je ljubezen. Kar ste storili kateremu teh stiskanih, nagih, lačnih, žejnih, osamljenih, bolnih, … ste meni storili in kar niste njim storili, niste meni storili. Božja ljubezen je tako velika, da se poistoveti s človekom in ljubezen do človeka je enako ljubezni do Boga.

Če ne ljubimo v dejanjih, nebesa ne bodo naša. A zakaj ne ljubimo? Odgovor nam daje vprašanje, ki ga tako pravični kakor krivični zastavijo sodniku: “Kdaj smo videli te uboge in smo oziroma nismo ukrepali?” Torej, nujno je sploh opaziti ubogega, da mu lahko pomagam. Naša nesposobnost videti bližnjega v stiski je razlog, da v ljubezni ne delujemo. Zakaj pa ne vidimo? Ker vidimo samo sebe. V prvi kader našega življenjskega filma smo postavili sami sebe. Postali smo sebičneži, egoisti in sebičnost nam preprečuje, da bi videli karkoli drugega razen samega sebe. Ker ne vidimo drugega, z njim ne moremo čutiti, izgubimo dar, ki nam je dan od Boga, dar SOČUTJA in nismo več sposobni odriniti od sebe k drugemu.

Bolezen sebičnosti ali s tujko egoizma, kar pomeni isto, torej da vidim le sebe ali da sem samo JAZ (EGO) sam sebi pomemben, uničuje moje odnose na zemlji in posledično mojo priložnost za večnost. Kdor ni pripravljen  videti in ljubiti bližnjega, ne more prebivati v občestvu z Ljubeznijo, kar Bog je. Nebesa so prostor čiste ljubezni in zato čiste nesebičnosti, kjer se v polnosti podarjamo drug drugemu, kakor se nam Bog absolutno podarja, kar dokazuje Jezusova žrtev na križu. Kdor torej ne gre na križ za bližnjega, ne more biti v občestvu s Križanim.

Kaj je zdravilo? Zdravilo je Bog. V prvem berilu danes Ezekijel izreka Božje besede: “Jaz sam bom poskrbél za svoje ovce in jih poiskál in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile. Pasel bom svoje ovce in sam jim bom dajal počitek. Izgubljene bom poiskál, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval.“

Kako lepa obljuba. A kako tu najti zdravilo za našo sebično naravo? Izkušnja nam govori, da se vsi enkrat znajdemo v stiski, ko trpljenje doseže svoje vrhove in so bolečine nevzdržne, ko ne vemo več, kako naj živimo in kam naj obrnemo čoln svojega življenja. Pridejo obdobja teme, puščave, praznine, brezupa. Ko se nam zdi, da smo ostali sami. Takrat nam sebičnost več ni v nobeno korist in jaz sam sebi nisem več v tolažbo. A takrat lahko v globini svoje duše zaznamo majhen plamen. Bog me neizmerno ljubi in prav v takih trenutkih življenja, ko se nam zdi, da so nas vsi zapustili, se da On najti. Koliko pričevanj ljudi, ki so prav v teh trenutkih našli Boga, je izpričanih. Bog je Ljubezen in njegova nesebična bližina nas odrešuje. Ko človek okreva na duši po taki preizkušnji, se mu zdi prejšnja sebičnost majhna in nepomembna v primerjavi z ljubeznijo, ki jo je izkusil in začne sam živeti to ljubezen. Ljubezen, ki jo je prejel od Pastirja, ki je “izgubljene poiskál, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke pa obvaroval“.

Zato, ne zavrnimo trpljenja, krize, bolečine in križa, kajti to je mogočno zdravilo za našo sebičnost in zato pot v nebo.

Sandi Koren

Spletni misijon 2020: Bi rad ozdravel?