(Iz 63,16-17.19;64,2-7)

(1 Kor 1,3-9)

(Mr 13,33-37)


BOLEZEN NAPUHA

Prijatelji, prva adventna nedelja nam prinaša najprej poglobljeno Izaijevo analizo človeka in njegovih ravnanj. Človeku se zlahka odvrne od Boga in zaide. Zaradi zakrknjenega srca človek ne želi, da mu Bog vlada, noče klicati Njegovo imena in se Boga ne boji. Tak človek je prepričan, da je sam sebi dovolj, misli, da zmore vse sam in da je on gospodar vsega. Tej duhovni bolezni rečemo NAPUH in je najtežja izmed vseh bolezni. Nobena telesna, duševna ali duhovna bolezen ni večja.

Zakaj je to največja bolezen? Ker napuhnjen človek misli, da Boga ne potrebuje in zato od Boga posledično nič ne more prejeti. Ne zato, ker mu Bog v svoji užaljenenosti ne želi dati ali ker bi ga kaznoval za njegovo nevero (spet izgovori napuhnjenega človeka, da Boga izžene iz življenja), ampak ker se je človek v svobodni volji zaprl za Boga in Božja milost posledično ne more pritekati v človekovo življenje. Jezus imenuje to “greh zoper Svetega Duha“ in je edini greh, ki ga Bog ne odpusti, ker ga ne more. Namreč, če človek pravi, da Boga ne potrebuje ter tako živi in ravna, je v svoji svobodi Boga zavrnil in ker Bog nikoli ne skruni človekove svobodne volje, se nekomu, ki pač v Boga in Njegovo usmiljenje ne veruje, greh ne more odpustiti. Ker človek tega ne dovoli.

Napuh zavrača Božjo milost. Pavel pravi Korinčanom, da se “zahvaljuje Bogu za Božjo milost, ki jim je dana, ker so v njej vsestransko obogateli.“ Mi pa mislimo, da bomo vsestransko obogateli, če bomo čimveč naredili zase. V napuhu mislimo, da bomo bogati le tako, če bomo sami zase poskrbeli. Pa ne gre le za materialno bogastvo, ampak tudi za vse drugo, sposobnosti, talente, znanja, … A v resnici lahko obogatimo le v Bogu, ki je vse ustvaril, ki je lastnik vsega, če le dovolimo, da to z nami deli. To bogastvo, ki prihaja od Boga, ne osiromaši, kar sicer naredi naša lastna gonja za bogastvom. Napuh prepreči, da pride Božja milost v moje življenje in zato je to najhujša bolezen.

Kaj se zgodi z človekom polnim napuha? Izaija pravi, da nas krivda odnese kakor veter in posledično nikogar ni, ki bi se držal Boga. Zato smo prepuščeni “moči svoje krivde“. Brez Boga v našem življenju dobi krivda, greh, izredno moč v našem življenju.

Zdravilo je ponižnost, da priznamo z Izaijevimi besedami, da smo mi glina in Gospod upodabljavec našega življenja. Da smo mi delo Njegovih rok. Ko pride stiska in nas življenje opomni, da nismo vsemogočni, takrat smo šele zmožni opustiti napuh. Ko nas življenje prisili, smo pripravljeni, da damo Gospodu čast in slavo in sprejmemo, kar nam podarja. Trpljenje je odrešilno, ker nas odpira Bogu in On lahko takrat začne delati velika dela v našem življenju.

Advent je čas, ko so nam določeni liki še posebej blizu, predvsem Marija. V njej ni bilo trohice napuha, zato je bila izbrana in zato je rekla DA z vsem srcem. Hoditi za Marijinim vzgledom pomeni odpovedati se napuhu in popolnoma sprejeti Božji dar po Božji milosti, kot ga je Marija do te mere, da se je Bog v njej celo utelesil in postal človek. Adventni čas je čas, ko napuhu rečemo pojdi, nočemo te več.

Adventne pobožnosti, molitev, dobra dela, odpoved čemu, to vse je pot od sebe k drugemu in podarjanje tega, kar smo in kar imamo drugemu. To je velik korak od napuha v ponižnost. Adventna priprava na Božič ni v obešanju luč in nabiranju mahu in predvsem, kar je najbolj žalostno, podiranju rekordov v nakupovanju, ampak v poti od ošabnega sebe k Bogu, ki se podarja, Bogu, ki se učloveči v jaslicah. Zato ni naključje, da so prvi, ki so Jezusa ugledali, takoj za Marijo in Jožefom, prav ponižni pastirji. To ni najprej lepa otroška zgodbica, ampak prvenstveno globoka teologija: samo ponižni bodo Boga ugledali in prejemali Božjo milost, ki odrešuje.

(Sandi Koren)

Spletni misijon 2020: Bi rad ozdravel?